Začnimo kar pri tem: vsi sirotkini beljakovinski praški niso enaki.
Proizvajalci običajno začnejo s sirotko nizke kakovosti, ki je nato prekomerno obdelana in na koncu napolnjena z vrsto škodljivih ali nepotrebnih dodatkov – s čimer v embalažo stlačijo nekaj, kar le še komaj spominja na prvotno sestavino.
Na kaj morate biti torej pozorni pri izbiri sirotkinih beljakovin v prahu?
Sirotka od živali s paše
Večina molznic v Združenih državah se hrani s predelanimi žiti namesto s travo – kar je nenaraven vir hrane za naše priljubljene govedo. Na prvi pogled se to zdi odlična zamisel; žito je cenejše, vnos hrane pri kravah pa je mogoče natančno nadzorovati.
V praksi pa to vodi do manj kakovostnega mesa in mlečnih izdelkov. Največja razlika med mlečnimi izdelki krav, krmljenih z žiti, in tistih s paše, ki so jo ugotovile raziskave, se nanaša na vsebnost maščob.
Vsak izdelek – ne glede na to, ali gre za meso ali mlečne izdelke – pridobljen od krav s paše, vsebuje manj nasičenih maščob kot izdelek iz krav, krmljenih z žiti, in več zdravih maščob, kot so omega-3 maščobne kisline in konjugirana linolna kislina (CLA).
Koncentrat, ne izolat
Na splošno boste našli dve vrsti sirotkinih beljakovin v prahu – koncentrat in izolat. Ta izraza se nanašata na stopnjo obdelave, ki ji je bila sirotka podvržena, in s tem na odstotek beljakovin, ki jih vsebuje.
Praviloma gre izolat skozi dodaten postopek, zaradi česar vsebuje več beljakovin ter manj maščob in ogljikovih hidratov. Sprva se te razlike morda zdijo kot izboljšave.
Težava pa je v tem, da sirotka vsebuje številne zelo koristne frakcije poleg beljakovin – večina teh je vezanih na maščobe in se med to dodatno obdelavo odstrani.
Brez hormonov
Da bi preprečili bolezni pri kravah in zagotovili čim večjo proizvodnjo mleka, številni kmetje rutinsko vbrizgavajo živalim različne hormone, kot sta rBST in rGBH.
Čeprav so raziskave o učinkih teh hormonov sporne in mešane, obstajajo nekateri dokazi, ki kažejo, da lahko povečajo tveganje za raka in druga stanja pri ljudeh.
Brez umetnih barvil
Ko je sirotka posušena in pretvorjena v prah, običajno ni prav vizualno privlačna, vsaj tako menijo proizvajalci. Da bi bila bolj zanimiva, ji dodajo vrsto barvil, za katera bi težko pomislili, da bi lahko povzročila težave.
Vendar pa so številne študije pokazale povezave med umetnimi barvili in ADHD ali drugimi vedenjskimi težavami pri otrocih.
Brez umetnih sladil
Navadna sirotka je običajno brez okusa ali rahlo grenka, kar predstavlja težavo za mnoga podjetja. Logično torej želijo najti načine, kako jo sladkati, vendar dodajanje sladkorja spremeni prehranski profil in jo verjetno naredi manj privlačno za fitnes usmerjene stranke.
Tako se zdijo umetna sladila – ki so običajno z malo ali nič kalorijami – najboljša rešitev. Težava je v tem, da so te kemikalije povezane z debelostjo, diabetesom, srčnimi boleznimi in celo nekaterimi vrstami raka.
Brez dodanih arom
Podobno se dodane arome uporabljajo za »izboljšanje« končnega izdelka. Te lahko izvirajo iz najrazličnejših virov – od zmletih žuželk do lesne celuloze – in so običajno skrite pod skupnim imenom »naravne in umetne arome«.
Obdelava brez kislin in belil
p>Eden od številnih agresivnih postopkov, ki jim je sirotka podvržena, vključuje izpiranje s kislino, belilom ali obojim za odstranjevanje nečistoč.
Čeprav je to ceneje od mnogih drugih metod, hkrati tudi denaturira sirotko in delno razgradi številna hranila, ki jih vsebuje prašek.